S partnerjem sva posvojila Šimija iz Bosne, kjer je bil najden na smetišču. Hitro sva opazila, da je kuža nezaupljiv in reaktiven. V njegovem odzivanju je bilo najti vse – od renčanja na druge pse, nenehnega lajanja, strahu pred ljudmi, določenimi zvoki, parkirišči in vožnjo z avtom, pa preganjanje divjadi … Tudi igral se ni. Zato sva vedela, da morava poiskati strokovno pomoč.
V pasji šoli SA-NU nama je trenerka Nuša pokazala, kako zgraditi odnos s psom in zadovoljiti njegove nagone ter igro, kako se soočiti s strahom in nezaupljivostjo.
Šimijev napredek je neverjeten. Od tega, da obožuje druge kužke, veselo skoči v avto, po mestu zelo lepo hodi s popuščenim povodcem, do tega, da je noro igriv ter scrkljan sopotnik na naši skupni poti. Zdaj lahko gre Šimi povsod zraven.
Delo z Nušo je enostavno čudovito. Res obvlada, kar dela. Šimi se je celo že nekajkrat udeležil Agility treningov, kar se nama je z Rokom na začetku zdelo povsem nepredstavljivo. Pasjo šolo SA-NU bi priporočala prav vsakemu, saj je kos še tako kompleksnim problemom s kužki in še tako neveščim voditeljem psov. Delo v pasji šoli se odvija v urbanem okolju s pomočjo pozitivne motivacije, treningi pa so sproščeni in zelo poučni.
Nuša, res ti hvala! 😁

Pri Nuši treniram agility že dobrih 10 let. Pri njej sem začela s svojim prvim agility psom Tayem. Naučila naju je vseh osnov in kako pravilno voditi psa skozi parkur.
Ko sem dobila drugo psičko Nym sva začeli s tečaji agilitya pri Nuši, ko je psička dopolnila leto in pol. Treningi trajajo dobrih 50 minut. V tem času odtečemo agility parkur po delih. Nuša me tako ves trening pozorno spremlja in mi pomaga odpraviti napake, ki jih naredim, ko tečem z Nym.
Treningi z Nušo so zelo prijetni, saj je vzdušje zelo sproščeno. Treningi so tudi zelo intenzivni in odlično izpeljani.
V preteklih letih me je Nuša naučila ogromno stvari; še posebej, kako pravilno voditi večjega psa, kako si pravilno ogledati parkur in linije, po katerih pes teče, ter kako vzpostaviti pozitivno in prijazno vez s svojim psom.

Moje ime je Špela in z dobermanko Rozi trenirava agility že skoraj pol leta. Sprva sva začeli trening iz čiste radovednosti, saj je bila Rozi zelo nerodna in ne preveč poslušna. Čez čas pa sva se skozi Nušine napotke in vaje naučili, kako bolj spretno in z manj popitimi (mojimi) živci speljati dele prog. Agility se je sprva izkazal za dobro rekreacijo in odpravljanje Rozine nerodnosti, čez čas pa se je pokazalo, da je odličen način za povezovanje vodnika in psa ter izvrsten temelj za izboljšanje poslušnosti tudi na področjih izven proge. Tako zdaj brez skrbi Rozi peljem med majhne otroke, med večje skupine psov ali pa enostavno samo na sprehod, kar je v začetku letošnjega leta predstavljalo kar veliko težavo. Če pa še kdo misli isto – kot sem jaz pred začetkom prvega treninga – da veliki psi niso za agility, pa mu lahko iz prve roke povem, da se zelo moti. Rozi uživa 100 na uro, čeprav so ji tuneli malo tesni in bolj ‘na knap’.