Svoje pse vzamem s sabo povsod, tokrat tudi preko oceana.
Na delovni obisk h kolegici sem s seboj vzela tudi Marsa. Za njega je bila to prva izkušnja z letalom in hkrati sva bila prvič sama. Mars je dovolj majhen, da ga lahko vzamem s seboj na letalo. Letalske družbe namreč dovolijo pse na letalu, če skupaj s potovalnim boksom ne tehtajo več kot 8kg. V tem primeru je pes lahko ves čas s teboj in za psa, ki je lepo vzgojen in socializiran to ni preveč stresno in naporno.
Pred potovanjem sem ga morala navaditi na potovalni boks. Že par tednov pred potjo sva začela z delom. Ključno je, da gre pes z veseljem v boks in tam ostane dokler mu ne rečemo, da lahko gre ven. Vsak dan je del obroka dobival v tem potovalnem boksu. Na ta način ga je začel povezovati z nečim pozitivnim – s hrano. Seveda so pri navajanju pomagali tudi ostali psi. Če si več psov želi v isti boks se med njimi ustvarja neka zdrava konkurenca in tako si še bolj želijo čimprej iti vanj. No, to je tisto kar sem želela ustvariti s treningom – veliko željo in pozitivna občutja ob prisotnosti boksa.
Mars je seveda bil glavna zvezda na letališču, kjer se je lahko sprehajal ob meni. Rezultati treninga so se pokazali, ko je bil čas da gre v boks. Na letalu je imel možnost malo raztegniti nogice tudi izven boksa. Kot najbolj izkušen popotnik je lahko celo pot pridno prespal pod mojimi nogami.
Življenje v Kanadi je potekalo po zelo podobnem principu kot doma. Sprehodi skupaj z drugimi psi, treningi in tečaji agilityja.
Živeti v krdelu z večimi psi je za njega popolnoma normalno in tudi tu ni bilo izjeme. Sprehodi z devetimi ali večimi psi so bili za njega res enostavni. Brez problema se je vključil v tek in različne pasje igre ter ostal vzgojen in poslušen, ko je to bilo potrebno.
Vmes sva imela priložnost poskusiti tudi pasji šport, ki je v Kanadi zelo razvit in popularen, v Sloveniji pa precej nepoznan – Flyball. Skupinski kinološki šport kjer štirje vodniki s psi tekmujejo proti drugi ekipi. Vsak pes mora premagati štiri preskoke, pobrati žogo ter se vrniti nazaj do vodnika po isti poti. Tista ekipa, ki je najhitrejša in naredi najmanj napak, zmaga. Mars je dobil je dobre pohvale in jaz motivacijo, da se s čim takšnim preizkusimo tudi pri nas. Mogoče pa res.
Seveda pa ni manjkalo veliko agility treningov z Marsom in večernih treningov različnih agility drilov ter utrjevanj posameznih ovir.
Vikend seminarji in treningi z različnimi tečajniki med tednom so popestrili moje bivanje.
Spoznavati različne vodnike in njihove pse na čisto drugem koncu sveta je vedno nekaj posebnega. Vsi neverjetno motivirani, zagnani za delo in za zabavo s svojim najboljšim prijateljem.
Vmes je bilo seveda tudi čas za druženje z mojo najboljšo kolegico in njenimi psi. Kar je vedno nepozabno.
Dva tedna sta res hitro minila in čas je za pot nazaj. Prav zdaj pišem ta sestavek visoko v zraku, nekje nad Atlantskim oceanom z najbolj pridnim psom na svetu.
Komaj čakam, da pridem domov, kjer me že nestrpno čaka mojih pet psov, Pehta in moj Sandi.
