Moje ime je Špela in z dobermanko Rozi trenirava agility že skoraj pol leta. Sprva sva začeli trening iz čiste radovednosti, saj je bila Rozi zelo nerodna in ne preveč poslušna. Čez čas pa sva se skozi Nušine napotke in vaje naučili, kako bolj spretno in z manj popitimi (mojimi) živci speljati dele prog. Agility se je sprva izkazal za dobro rekreacijo in odpravljanje Rozine nerodnosti, čez čas pa se je pokazalo, da je odličen način za povezovanje vodnika in psa ter izvrsten temelj za izboljšanje poslušnosti tudi na področjih izven proge. Tako zdaj brez skrbi Rozi peljem med majhne otroke, med večje skupine psov ali pa enostavno samo na sprehod, kar je v začetku letošnjega leta predstavljalo kar veliko težavo. Če pa še kdo misli isto – kot sem jaz pred začetkom prvega treninga – da veliki psi niso za agility, pa mu lahko iz prve roke povem, da se zelo moti. Rozi uživa 100 na uro, čeprav so ji tuneli malo tesni in bolj ‘na knap’.
